Kaj bi bilo drugače, če bi tedaj zbral pogum in ti pokazal, kako posebna si zame? Bi bila srečna, kot sva v najinem vzporednem svetu? Ne vem. Eno pa je gotovo: danes zjutraj bi se v najini postelji stisnik k tebi, te poljubil in ti zašepetal: “Ljubim te, draga moja. Bodi vedno tu. Zame, za naju.”
Ja, ljubezen je eno samo (raz)dajanje. In ni bolj srečnega človeka od zaljubljenca, ki svoji dragi pove, da jo ljubi. Povedati, da ljubiš, je pravzaprav privilegij.
Največ, kar lahko storiš zame, moja draga, je to, da si vedno tu, ko si zaželim, da bi ti povedal: “Ljubim te.”
Tisti trenutek, ko zagledam zeleno lučko pred tvojim imenom na gmailu, tedaj sem najbolj jaz, najbolj to, kar si želim, da bi bil.
Pogled se zmehča, kotička ustnic se raztegneta v rahel nasmeh, srce zatrepeta.
Vstanem, se pretegnem, nekajkrat globoko vdihnem. Sedem, namestim se čim bolj udobno, potegnem tipkovnico k sebi, razmigam prste in vtipkam:
daniela …
Zavidam vodi, ki boža tvoje telo. Zavidam brisači, s katero loviš najbolj vztrajne vodne kapljice. Zavidam halji, v katero zaviješ svoje golo telo.
Bolelo me je, ko sem si te predstavljal v njegovem objemu. Sedaj me pomirja misel, da je dober s tabo, da te ljubi prav tako goreče, kot te od nekdaj ljubim jaz.
Križemsvet gredo stopinje,
križemsvet gazi po snegu.
Bogve, kdo je šel pred mano,
bogve, kdo za mano gre.
Vse poti so večno stare,
vse gredo nasproti smrti.
Vsem je na začetku rojstvo,
vsak korak je večno nov.
Križemsvet gredo stopinje,
križemsvet gazi po snegu.
Ena izmed njih je moja,
nanjo pada, pada sneg.
Kajetan Kovič
Zvečer sva se zatekla v kočo. Medtem ko je Daniela čistila ognjišče, sem nasekal drv. Zakurila sva in prostor je napolnil dim, ker dimnik ni takoj potegnil. Čez čas, ko so začela polena od ugodja pokati, sva hiško prezračila, prižgala sva petrolejko in s šotorskim krilom prekrila razpadajoč kavč, edini kos pohištva.
To noč so se združili vsi najini svetovi. Sneg, ki je rahlo naletaval, je najine stopinje združil v eno, komaj vidno nit s preteklostjo.
Napisal sem ji, da jo ljubim. Potem sem moral prekiniti klepet na gmailu. Ko sem se vrnil, me je čakal njen odgovor: “Vem. In srečna sem … “
Pogosto se mi prikrade v sanje. Ne, ni to neka povezana zgodba, prej preblisk, in ko se zbudim, šele tedaj vem, da je bila ona. Ostane tak prijeten občutek, nasmešek se mi prikrade na obraz, zadovoljno se pretegnem v postelji. Dan, ki se rojeva, je potem ves moj.
Le nekajkrat sem se te bežno dotaknil, a točno vem, kako prijetna je tvoja bližina, kako mehak je tvoj dotik.
Nikoli te nisem poljubil, a natanko vem, kako tople so tvoje ustnice.
Nikoli te nisem držal v objemu, a natanko vem, kako ti dišijo lasje, vem, kako popolno se prilegata najini telesi.
Le nekajkrat si mi odprla vrata, a še vedno vem, kako ljubke so zvezdice v tvojih očeh.
Redko te slišim, a vem, kdaj si potrta, kdaj vesela, kdaj zasanjana.
Nikoli ne boš čisto moja, a natanko vem, kako srečna si, ko ti dam rdečo vrtnico.
Napisal sem le eno pesem. Kar zazvenela je v meni, ko sem sedel na klopci v soboškem parku. Neko jesen, pred leti.
Ne, ljubezen moja, ti ne boš nikoli manj lepa …
In prav je tako. Ali ne bi bila misel na večno življenje nevzdržna? Ali ne bi bila tedaj umrljivost največja želja, ideal, rezerviran le za bogove?
Prav je, da tako živo kot neživo kroži - pride in odide, se zopet pojavi. Tako nastanejo miti.
Klic divjine. Tako sem poimenoval občutek, ko sem kot mladenič v zgodnjem jutru hitel na avtobusno postajo, da bi ujel prvi, delavski avtobus.
Veter se je divje zaganjal v drevesa na vrhu hriba, prebijal se je skozi krošnje, ki so ob tem sladostrastno ječale. Polna luna, temni oblaki so jo zaman poskušali prekriti. Makadamska cesta, polna lukenj.
Trudim se podoživeti ta občutek. Večer za večerom ga poskušam ujeti. Tudi moj sedanji dom obdaja gozd, drevesa v njem se prav tako upirajo naletom vetra, a njihovo ječanje je prej obup, tiha vdaja, kot pa strastna predaja.
Asociacija ob omembi odpadlega list(j)a. Smrt? Propad? Konec? Mogoče gnitje?
Rad si domišljam, da je za list ta edini let najbolj vznemirljiv dogodek v njegovem življenju. Da sanja o njem. Da ga željno pričakuje. Da načrtuje, kakšne akrobacije bo izvedel na poti proti tlom.
Da. Domišljam si, da je njegova največja želja roditi se kot trobentica.
